Maria Montessori

Maria Montessori (1870 – 1952)

“Odkrila sem otroka” (M. Montessori)

Maria Montessori se je kljub temu, da so starši želeli, da bi postala učiteljica, odločila za študij medicine in tako leta 1896 postala prva ženska zdravnica v Italiji. Kasneje je študirala filozofijo, psihologijo in antropologijo, predavala na ženski fakulteti v Rimu ter delala v klinikah in bolnišnicah Rima.

Ker pa jo je bolj zanimalo, kako otrok osvoji določeno znanje ali spretnost in kako okolje vpliva na njegov razvoj, se je svojemu službovanju kot zdravnica in docentka odpovedala. Verjela je, da je cilj (namen) izobraževanja pomagati pri razvoju posameznika, zato je svoje življenje posvetila odkrivanju in razumevanju otroka.

Da bi lažje pomagala tamkajšnjim otrokom, v času, ko je delala na psihiatrični kliniki, je študirala dela Itarda in Seguina. Zanje je izdelovala nove materiale in zapisovala svoja opazovanja. Ti dve leti je sama imenovala kot pravo »diplomo« svojega vzgojno – izobraževalnega dela. Čudila se je temu, da so se ti otroci lahko naučili marsikaj, kar se je prej zdelo nemogoče.

Leta 1907 je prevzela vodenje vrtca v revnem predmestju Rima, v San Lorenzu. Spremembe, ki jih je uvedla (pohištvo po meri otrok, vzgojne igrice, didaktični pripomočki, učenje z raziskovanjem in odkrivanjem, svetle učilnice, učitelji, ki imajo čas poslušati…), so spodbudile začetek napredka v izobraževanju po vsem svetu, pa tudi drugačno gledanja odraslih na otroka in drugačno ravnanje z njimi.

Njena zapuščina se nadaljuje še danes, saj so njene ugotovitve ter ideje razširjene po vsem svetu.

“Otrok je graditelj človeka.” (M. Montessori)

Z uporabo znanstvenih metod opazovanja in analiziranja, kako se otroci učijo, je Maria Montessori »spreobrnila« naše razumevanje otroka in njegovega mišljenja, dojemanja in doživljanja. Meni, da se otrok ne »uči«, ampak svojo osebnost oblikuje v odnosu s prostorom, stvarmi in drugimi ljudmi. Spoznala je, da se otroci najbolje učijo in rastejo, če sledijo samemu sebi, svojim notranjim potrebam (razvojni stopnji), da imajo otroci naravno veselje do učenja in da neznansko radi delajo. In prav dejavnost (delo) je tisto, s katero otrok doseže zanj najbolj pomemben cilj: razvoj samega sebe; svojih duševnih, telesnih in duhovnih zmožnosti. Spoznala je, da je samomotivacija otroka edini verodostojni impulz za učenje.

Ugotovila je tudi, da otrok lahko optimalno razvija svoje notranje potenciale le v zanj dobro pripravljenem okolju. Ta otroku omogoči notranjo zbranost, samostojnost, svobodno izbiro dejavnosti in red.