Duhovna Misel

POMEN VELIKEGA TEDNA

 

Bogoslužno dogajanje velikega tedna z bogato simboliko in izborom svetopisemskih besedil uvaja vernike v veliko noč, ki je največji in najpomembnejši krščanski praznik. Vrhunec cerkvenega leta predstavlja veliki teden, ki ga začenjamo na cvetno ali oljčno nedeljo, višek pa je velikonočno tridnevje: veliki četrtek, veliki petek, velika sobota in velika noč.

Postni čas, ki ga začenjamo na pepelnično sredo in traja štirideset dni, sklenemo z večerno mašo velikega četrtka, ko nastopi velikonočno tridnevje. Dnevom med četrtkom in soboto dodajamo pridevnik veliki, ker vsebujejo najgloblje sporočilo krščanstva: pripovedujejo o postavitvi zakramentov evharistije in mašniškega posvečanja ter o trpljenju, smrti in vstajenju Božjega sina Jezusa Kristusa. Dogodke v Svetem pismu podrobno opisujejo vsi štirje evangelisti. Velikonočno tridnevje Gospodovega trpljenja, smrti in vstajenja se začne z večerno mašo na veliki četrtek, ima svoje središče v velikonočni vigiliji in se konča z večernicami nedelje Gospodovega vstajenja.

 

Veliki četrtek

Veliki četrtek je dan evharistije in postavitve duhovniške službe. Na ta dan praznujemo obhajanje Jezusove zadnje večerje z apostoli, ki je ustanovitev zakramenta evharistije in tudi zapovedi ljubezni ter služenja drug drugemu.

Spomin Jezusove zadnje večerje z učenci

Na veliki četrtek zvečer praznujemo postavitev dveh zakramentovevharistije in mašniškega posvečenja. Jezus je pri zadnji večerji, ko je s svojimi učenci obhajal velikonočno (pashalno) večerjo, blagoslovil kruh in vino ter ju dal jesti in piti učencem. Katoličani in drugi kristjani, verujemo, da je Jezus kruh spremenil v svoje telo in vino v svojo kri. Omejeni prvini pomenita Jezusovo realno navzočnost med nami in ju častimo z vsem spoštovanjem. Veliki četrtek zato velja za ustanovitveni dan evharistije, ko je Jezus daroval prvo evharistično daritev ali mašo. Evharistija je zakrament Božje ljubezni do ljudi in zakrament edinosti Cerkve, z njo pa se uresničuje tudi edinost Božjega ljudstva. Pri evharistiji se spominjamo smrti in vstajenja Kristusa. Kristus je na veliki četrtek postavil zapoved medsebojne ljubezni, kar je simbolično udejanjil z umivanjem nog učencem (prim. Jn 13,1–20).

Po koncu maše duhovnik s spremstvom prenese monštranco s posvečeno hostijo in posvečene hostije, ki simbolizirajo Jezusovo navzočnost, iz tabernaklja na posebno mesto oz. v t. i. ječo, ki predstavlja Jezusovo trpljenje v vrtu Getsemani.

Na veliki četrtek se v Cerkvi zahvaljujemo tudi za zakrament mašniškega posvečenja, ki ga škofje v Cerkvi na Slovenskem običajno diakonom podeljujejo na praznik sv. Petra in Pavla, 29. junija.

Kruh in vino

Pri vsaki maši obhajamo Jezusovo zadnjo večerjo z učenci, pri kateri je Jezus kruh posvetil v svoje telo in vino v svojo kri ter učencem naročil, naj tudi sami obnavljajo dejanje posvetitve v njegov spomin. Dejanje posvetitve ali lomljenja kruha je postalo razpoznavno znamenje po Jezusovem vstajenju, po čemer sta ga učenca na poti v Emavs tudi prepoznala (prim. Lk 24,13–35).

Simbola kruha in vina sta nerazdružljiva. Hrana in pijača sta človeški potrebi, zato kruh predstavlja osnovno hrano, ki je nujna za preživetje. Jezus je kruh in vino zaradi njune sporočilnosti pri zadnji večerji izbral za znamenji njegovega telesa in krvi.

Kruh in vino poleg posebnega pomena v okviru posvetitve pri maši simbolizirata tudi cerkveno skupnost in njeno edinost. Kruh je pripravljen iz moke, ki se pridobiva iz številnih zmletih žitnih zrn, vino pa iz mnogih grozdnih jagod. Prve krščanske skupnosti so v teh prvinah videle znamenje edinosti Cerkve, saj je tudi Cerkev sestavljena iz številnih posameznikov, ki sobivajo v istem duhu.

Kakšen kruh so uporabljali prvi kristjani pri evharistiji? Najprej običajen kruh, ki so ga spekli doma v obliki nizke plošče (nekakšne lepinje), ki je imela na sredini vrezan križ. Po 9. stoletju je bil predpisan opresen oz. nekvašen kruh. Tak kruh so Judje uporabljali pri obredni velikonočni večerji, uporabljal pa ga je tudi Jezus pri zadnji večerji. Nekvašen kruh je bil prav tako okrogle oblike in so ga imenovali hostija, kar v latinščini pomeni žrtev. Hostije pri maši uporabljamo še danes.

Poimenovanje evharistije – maše

Za poimenovanje in označevanje zakramenta evharistije, ki ga je Jezus postavil pri zadnji večerji, so prvi kristjani uporabljali izraz lomljenje kruha, prav po značilnem dejanju, ko so pri evharistiji lomili kruh. Pozneje se je uveljavil izraz evharistija, ki v grškem jeziku pomeni (za)hvala, glagol eucharistein pa pomeni zahvaljevati se. Nekateri tudi danes upravičeno govorijo o zahvalni daritvi. Šele v poznejši dobi se je uveljavil izraz maša. Izhaja iz latinske besede mittere (poslati, odposlati), saj so verniki pri maši poslani, da jo uresničujejo v svojem življenju. V starokrščanskih časih so v Rimu po evharistični molitvi razlomili posvečeni kruh in ga po diakonih poslali drugim cerkvam v mestu. Tam so jih dali v kelih, da bi tako pokazali, kako so ena sama Cerkev, ker obhajajo eno evharistijo. Posvečeni kruh so poslali tudi bolnikom, ki se niso mogli udeležiti evharistije, in mučencem, ki so bili zaprti v ječah.

Evharistija je ponavzočitev daritvene Jezusove smrti na križu, saj se v zakramentalnih znamenjih kruha in vina ta daritev ponovi. To je tudi daritev Cerkve, ki ji je Kristus pri zadnji večerji zaupal »spomin svoje smrti in svojega vstajenja: zakrament dobrotljivosti, znamenje edinosti, vez ljubezni, velikonočno gostijo, v kateri se prejema Kristus, duša napolnjuje z milostjo in nam daje poroštvo prihodnje slave« (Konstitucija o svetem bogoslužju 47).

Umivanje nog

Pri obredu umivanja nog škof ali duhovnik vzame posodo z vodo ter izbranim vernikom ali predstavnikom vernikov umije in obriše noge, s čimer posnema Jezusovo umivanje nog apostolom pri zadnji večerji. Tako simbolično pokaže, da je kljub dostojanstvu duhovniške službe služabnik zaupanim ljudem.

Pri Judih je bilo umivanje nog znamenje gostoljubnosti in dobrodošlice gostu. Noge so gostom navadno umivali sužnji. Jezus je učence s tem dejanjem učil služenja in ponižnosti, zato so tudi škofje in duhovniki poklicani, da škofiji, župniji ali skupnosti, ki jim je zaupana, služijo v bratski ljubezni. Umivanje nog ima dva pomena: nekateri v njem bolj izpostavljajo spomin na krst, drugi pa povabilo k dejavni ljubezni do bližnjega v nesebičnem služenju.

 

Veliki petek

Veliki petek je dan Jezusovega trpljenja in smrti na križu. Simbolika velikega petka predstavlja namero in razpoloženje, da se v odpovedi odpremo in postanemo bolj razpoložljivi za Božjo milost in spreobrnjenje srca.

Veliki petek je edini dan v cerkvenem letu, ko ni maše. Pri bogoslužju ob 15. uri, ko obhajamo spomin na Jezusovo smrt na križu, molimo križev pot. Opravilo velikega petka ima tri dele. V prvem je opravilo Božje besede, med katerim beremo pasijon ali poročilo o Jezusovem trpljenju iz Janezovega evangelija (prim. Jn 18,1–19,42) ter med drugim prosimo za sodobno družbo in njene voditelje, za drugače verujoče in neverujoče, za cerkvene potrebe kot tudi za odnose z judovsko skupnostjo. V drugem delu častimo križ v znamenje hvaležnosti in spoštovanja, v tretjem pa je obhajilni obred. Duhovnik že posvečene hostije, ki jih je prinesel iz ječe, kamor jih je odnesel na veliki četrtek, po koncu obreda odnese na novo mesto, tokrat v t. i. Božji grob.

Čeprav ima veliki petek noto žalovanja, ne smemo spregledati, da imata svoj smisel tudi veselje in upanje. Tudi na ta dan, tako kot na cvetno nedeljo, naj bi prevladovala misel na Kristusovo zmago. Na to nakazuje tudi rdeča mučeniška barva, ki jo uporabljamo pri bogoslužju in spominja na zmago, zaradi katere ima mučeništvo svoj pomen. V Katoliški Cerkvi na veliki petek velja strogi post.

 

Velika sobota

Velika sobota

Velika sobota je dan češčenja našega Gospoda v grobu, dan globoke tišine. Češčenje tam, kjer se za marsikoga življenje konča, a mi verjamemo in upamo, da grob ni naš zadnji kraj. Je dan priprave, dan velikega pričakovanja. Zvonovi ne donijo, moč je slišati rezek zvok raglje.

Ta dan duhovniki po župnijah blagoslovijo ogenj in vodo, ki ju nato ponesemo v naše domove. Družina pripravlja jedi za žegen, pospravlja in ureja. Ves dom diši po jedeh in tako dan žalosti in tišine počasi dobiva vonj po veselju.

Blagoslov jedi ima poseben pomen. Pri nas ga je prvi opisal Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske, začetki pa segajo vse tja v 14. stoletje. Že takrat je bilo v navadi, da so gospodinje v jerbas polagale pirhe, prekajeno svinjino, hren, potico in kruh iz bele moke. Poln jerbas je včasih tehtal tudi do 17 kilogramov, Valvasor pa doda, da so se gospodinje z njegovo ličnostjo rade ponašale pred drugimi. To nam pove, da je bil žegen, tako kot danes, tudi včasih za mnoge žal predvsem družabnega pomena. Ob razumevanju simbolike pripravljenih jedi pa človek lažje začuti globino velikonočne skrivnosti ter druženje osmisli s spominom Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja.

Meso predstavlja Kristusovo telo, ki je za nas darovano, v obhajilu pa postane za nas kruh večnega življenja. Pirhi so simbol življenja in pomenijo Jezusov grob. Piščanček s kljunom sam predre lupino jajca, tako kot je Kristus sam odvalil kamen od vhoda v grob in vstal od mrtvih. Hren s svojo ostrino pomeni žeblje, s katerimi je bil Jezus pribit na križ, oziroma pomeni kis, pomešan z žolčem, ki so mu ga ponudili vojaki. Potica pomeni Jezusovo trnovo krono. Klobase predstavljajo vrvi s katerimi so vojaki zvezali Jezusa in ga peljali pred Pilatov sodni stol. Rdeča barva pirhov pomeni ljubezen, darovanje, kri, ki jo je v naše odrešenje Jezus prelil na križu. Modra pomeni obnovitev in večnost življenja. Rumena pomeni svetlobo, luč, sonce, ki nam je potrebno za življenje. Jezus je luč našega življenja in s svojim zgledom razsvetljuje vsakega človeka. Zelena barva pomeni rodovitnost, svetost, upanje, bogastvo duha. Jezus je izpolnitev našega upanja. Vijolična je znamenje vere, pravičnosti, mladosti in vztrajnosti.

Po blagoslovu jedil Bog vstopa v naš vsakdan, v naše družine in domove ter nam stoji ob strani v vsakem trenutku. Preko blagoslovljenih jedil začutimo in doživimo Božjo navzočnost. Družina, zbrana pri velikonočnem žegnu, nadaljuje velikonočni obrok, ki ga je Jezus imel po vstajenju s svojimi apostoli.

Občutki velike sobote naju še na poseben način obdajajo v tem postnem času. Učenci so svoj odgovor prejeli z jutrom tretjega dne, da grob ne pomeni konca temveč nov začetek.
Velika noč Gospodovega vstajenja

Velika noč je najpomembnejši krščanski praznik, ker ta dan praznujemo največji čudež in temelj naše vere, ki je vstajenje Jezusa Kristusa od mrtvih.

Na začetku je bilo velikonočno izkustvo izkustvo srečanja: razkropljenim in prestrašenim učencem velikega petka se prikaže Jezus kot živ (prim. Apd 1,3). Grob, kraj smrti, z vstajenjem postane kraj upanja; ni več prostor, okrog katerega bi se zbirali, ampak kraj, na katerem se vse šele začenja. Jezus Kristus nas je s svojim trpljenjem in smrtjo odrešil, kar pomeni, da greh in smrt nimata zadnje in dokončne besede v našem življenju, ampak nam je Jezus odprl pot v večno življenje. Odrešenje odpira možnost za uresničitev posameznikove osebne svobode, s pomočjo katere lahko človek v polnosti živi prejete talente ter dokazuje, da je življenje z Bogom močnejše od smrti.

Jezus je v svojem zemeljskem življenju večkrat napovedal svojo smrt in vstajenje od mrtvih, ki bo pomenila osvoboditev od brezupnega položaja človeka v končnem zemeljskem življenju. Jezusova obuditev od mrtvih opredeli zgodovino sveta kot poslednjo zgodovino, ki skriva v sebi pričakovanje novega stvarstva. Kristus vstane in zavzame dejaven odnos do svoje zgodovine in zgodovine tistih, za katere se je daroval v smrt. Velikonočni dogodek je zmagoslavje svobode, milosti in ljubezni.

Kristjani verujemo v Jezusovo vstajenje zaradi pričevanj oseb, ki se jim je Jezus prikazal po vstajenju in jim z očitnimi znamenji dokazal svojo istovetnost. Dva učenca na poti v Emavs sta ga prepoznala po lomljenju kruha (prim. Lk 24,13–35).

Skrivnost vstajenja lahko razumemo samo v moči vere, ki je presežni Božji dar. Čeprav k razumevanju verske resnice pripomorejo številni materialni dokazi, je vera v Kristusovo vstajenje sad vzgoje in osebne duhovne poti. Po starodavni slovenski navadi po župnijah potekajo vstajenjske procesije z Najsvetejšim v različnih oblikah v jutranjih urah.

Aleluja

Velika noč je praznik veselja in upanja. Veselje kristjani izražamo z vzklikom aleluja, ki izhaja iz hebrejskih besed hallelu in Yah, kar pomeni: slavite Jahveja, to je Boga. Alelujo pojemo pred evangelijem, ki je veselo oznanilo. Aleluja je star bogoslužni vzklik v čast in hvalo Jahveju, ki se pogosto nahaja na začetku in na koncu psalmov.

Veselje ob veliki noči je težko izraziti z eno samo besedo, zato se beseda aleluja večkrat ponavlja kot refren. Pred največjim Jezusovim čudežem, vstajenjem od mrtvih, človeške besede ne zadoščajo. Petje aleluje je podobno vriskanju planinca v gorah, ki se na tak način veseli čudovitega sončnega vzhoda. Občutij srca ne izpove z besedami, ampak jih izrazi z vriskanjem. Podobno se zgodi kristjanu: ob pogledu na Sonce – Jezusa Kristusa, ki je vzšlo nad temo velikega petka, ne najde pravih besed. Ostane mu samo začudena, vesela aleluja.

Staro ime za veliko noč  je  pasha, ki pomeni prehod v Božje mesto, na čigar ulicah se poje aleluja (prim. Tob 13,18). Pride ura, ko bo tudi v temine našega življenja posijalo neminljivo sonce in bomo peli večno alelujo.

 

Add your thoughts

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja