Objavljamo prispevek našega direktorja v župnijskih oznanilih:
Društvo katoliških pedagogov Slovenije (DKPS) je v sodelovanju s komisijo za šolstvo pri Slovenski škofovski konferenci med nas poslalo pobudo papeža Frančiška o svetovnem vzgojnem zavezništvu oz. o zavezi za vzgojo. V župniji Preska je pobuda dobila mesto v Tednu vzgoje, ki smo ga obeležili v začetku septembra. A to je šele (morebiten) začetek prizadevanj, da bi vzgoja dobila osrednje mesto v našem mišljenju in delovanju. Zanimivo je dejstvo, da je različne avtorje, ki smo jih povabili k razmisleku o svetovnem vzgojnem zavezništvu in papeževi pobudi, nagovoril afriški pregovor, ki pravi, da je za vzgojo potrebna cela vas. Mirno lahko zapišem, da me osebno to ne preseneča, saj je to dejstvo, s katerim se srečujemo v vrtcu. Četudi nisem strokovni delavec, pa z veseljem delim svoja opažanja, predvsem pa videnje svojih sodelavk in sodelavcev, ki so za to področje tudi strokovno podkovani. Vrtec je en del otrokovega življenja. Tu se, kot v vasi, srečuje s
svojimi vrstniki, vzgojno-izobraževalni proces pa poteka pod budnim očesom vzgojiteljic. Isti otroci nato vstopajo v nova okolja, kjer nad njimi bdijo starši, stari starši, včasih tudi razširjena družina. Otroci se vzgajajo med seboj, v našem vrtcu prav posebej, saj so v heterogenih skupinah skupaj otroci stari od mesec manj kot enega leta pa nekje do treh let ter od treh do šestih let. A kaj ko ta vas niso le ljudje, ki so neposredno povezani s procesom, ki mu rečemo vzgoja.
Cela vas smo mi vsi. To je srž afriškega pregovora, to je tisto, kar je navdušilo (vsaj tako menim) papeža Frančiška. Priletna a še vedno zelo aktivna soseda mi je nekoč potarnala, da so otroci nevzgojeni, da niti pozdraviti ne znajo. Blokovskemu otroku, ki še vedno živim v istem bloku, v katerem sem odraščal, mi je to dalo misliti. Opažal sem namreč enako kot ona. Nato pa sem pomislil, da pozicija ni prava. Vzgaja namreč cela vas, v mojem primeru bi lahko rekli cel blok. Če bom sam pozdravil, bodo odzdravili. Nisem naredil veliko, pa vendar nekaj v velikem mozaiku, ki ga imenujemo vzgoja.
Maria Montessori je govorila o »srkajočem umu« v okviru predšolske vzgoje. To bi razširil na srkajočega otroka/najstnika, ki srka vse naše zglede. Pravzaprav se moramo vprašati, koliko »srkajoče« je naše srce, naša duša za Jezusa. A to je že druga tema, za nek drug zapis. Da »srkajočemu« otroku in najstniku zadostimo, je pomembno, da ga »nahranimo« s kvalitetnimi vsebinami. Menim, da pobuda za svetovno vzgojno zavezništvo želi uresničiti prav to. Ne le v zasebnih vzgojno-izobraževalnih ustanovah, pač pa tudi javnih.
A začnimo pri majhnih korakih. Pri tem, da nadaljujemo s tem, kar je bilo ustvarjeno v preteklih letih. Da je Rahelin vrtec – hiša otrok Montessori zaživel z župnijo, da je utrip srca vrtca naravnan na srce župnije. To se kaže na mnogih področjih: pri molitvi in postu vsakega 4. v mesecu, pri mašah na praznike ob 10. uri, ko sodelujejo vrtčevski otroci, in še bi lahko naštevali.
Vsi smo odgovorni za vzgojo. Naše župnijsko in vrtčevsko dvorišče, pastoralni dom in župnija sama so možnost, da to uresničimo. Novi celjski škof Maksimilijan Matjaž je napisal: »Vzgaja lahko le tisti, ki ljubi brez pogojev.« Zato vas vabim, da brezpogojno vstopimo v proces vzgoje. Kot »vas«, kot župnija. Vzgajajmo drug drugega z zgledom.
Matevž Vidmar, direktor Rahelinega vrtca – hiše otrok Montessori in podpredsednik Društva katoliških pedagogov Slovenije